29. november – dan spomina in hvaležnosti

Danes je 29. november. Datum, ki je včasih nosil pomen rojstnega dne naše nekdanje domovine, SFRJ. A zame osebno nosi še nekaj veliko globljega – to je rojstni dan mojega pokojnega dedka, ki bi danes praznoval svoj 100 rojstni dan.

Ko pomislim nanj, se v meni prebudi občutek topline in spoštovanja. Generacije pred nami so živele drugače, a prav zaradi njih danes živimo mi – bolj varno, bolj udobno, z več možnostmi. Moj dedek in babica sta mi dala nekaj, kar ne izgine - vrednote, korenine in občutek, da je družina prostor, kjer se vedno lahko ustaviš in zadihaš.

Kot medicinska sestra se vsak dan srečujem z onemoglimi, obolelimi in starostniki. Vidim njihovo ranljivost, modrost in tiho moč, ki jo nosijo v sebi. Ob njih se mi razkrije globoka hvaležnost za vse poti, ki so jih prehodili. To so ljudje, ki so hodili pred nami in nam tlakovali pot – brez njih ne bi bili to, kar smo danes.

Veseli me, ko opazim, da drugi znajo preteklost gledati z enako naklonjenostjo in spoštovanjem. Da razumejo, da je preteklost darilo. Da je naša sedanjost zgrajena na ramenih tistih, ki jih morda danes ni več med nami, a so skozi svoje življenje pustili neizbrisne sledi.

Smo v času, ko se prižigajo lučke. Pri nas ni mestnih ulic – tu sijejo luna, zvezde in tisti globok, spokojni mir podeželja. Doma bomo zakurili kamin, prihaja advent – čas pričakovanja, miru in bližine. Ljudje radi rečemo, da lučke prižigamo za veselje, a verjamem, da jih prižigamo tudi za spomin – za tiste, ki so še z nami, za tiste, ki jih ni več, za tiste, ki so nas oblikovali in za tiste, ki prihajajo za nami.

Danes sem hvaležna. Za svojo družino. Za svoje prednike. Za dragocene trenutke z ljudmi, ki jih srečujem v svojem poklicu. In za tihe zvezde, ki nas v tem času spomnijo, da smo vsi povezani – včeraj, danes in jutri.